Zvone
Zapisano marca 2022:
Naj poudarim: najlepših je bilo zadnjih šestinšestdeset let mojega življenja – da, toliko sem star! Najlepših gotovo z nekaj sreče, še bolj gotovo pa tudi z veliko dela. Ki se ga sicer dokaj previdno lotevam, a če v njem uživam, mi običajno ni težko.
Otroštvo na kmetih, tam spodaj pod Gorjanci, je bilo idilično, s kravami, konji, njivami, vinogradi. Nič pretresljivo revnega in še manj bogatega, potovanje v Ljubljano je bila takrat že avantura. Potni list in potovanja? Ha, tega na kmetih ni bilo, celo počitnice so me pripeljale najdlje do kopanja v Krki. V osnovno šolo sem hodil prek njiv na Otočec, na gimnazijo sem se vozil v Novo mesto. Takrat se je v meni porodila strast do fotografije, slovenščina in pisanje pa sta mi tudi dokaj dobro šla od rok. Da, bom velik, bom novinar, sem se odločil. Ker novinarji potujejo. In tako so leta študija v Ljubljani (FSPN, smer novinarsto) kmečkemu fantu končno odprla povsem nova obzorja – in to na vse konce sveta.
Prijazna steza za preostanek življenja je bila očitno začrtana že na prvemu avtostopu prek Evrope in v Maroko daljnega leta 1975 – le da takrat tega še nisem vedel. Vse daljša potovanja pa so se v letih zatem vse bolj prepletala z novinarskim delom, fotografijo in potopisnimi predavanji – da, ves denar za popotna veselja sem moral zaslužiti z lastnim delom! Dolgo sem se po najbolj odmaknjenih poteh Azije, Afrike in obeh Amerik potikal sam, veliko z lokalnimi prevozi, a največ na avtoštop; priznam, da je bilo včasih tudi samotno. Potem, štiri desetletja tega (uf, a res že toliko?), pa se mi je zgodila Romana. Luštna brucka na faksu, na katerem sem jaz vse bolj pogosto le pavziral in temu primerno tudi študij nikoli končal. A sreča me kljub temu očitno spremlja. Ker Romana je še danes moja najboljša sopotnica na potovanjih in istočasno sopotnica skozi življenje. Za začetek sva štiri leta skupaj vozila okoli sveta – z motorjem! Daljnega leta 1983 sva začela. Zadnji del te avanture – ker to je v tistih časih bila, zelo resna avantura! – pa je bilo najino poročno potovanje. Leto dni Afrike!
Kmalu po vrnitvi domov se je rodila Kaja in postali smo družina. A potovanj s tem še zdaleč ni bilo konec; ko je bila mala dama stara pet let, smo odšli skupaj na pot, za leto dni okoli sveta. Še vedno z nahrbtniki, spalnimi vrečami in po zelo stranskih, pogosto napornih poteh; drugačnega načina ne poznam in si ga ne želim. Otrok zmore in otrok uživa! A po vrnitvi domov se je porodilo še eno dete, imenovali smo ga Grega. In šli ponovno okoli sveta; pardon, le osem mesecev prek Azije do Nove Zelandije ter nazaj. Novinar v meni pa je v vsem tem času razširil krila in postal pisatelj … čeprav te besede običajno ne uporabljam, pisec sem. A deset potopisnih knjig z mojim imenom je vseeno lepa zaloga. Poleg njih pa na stotine (tisoče?) objavljenih reportaž, potopisnih predavanj, vmes tudi dve seriji televizijskih dokumentarnih oddaj – seveda potopisnih! V potovanjih so se užitki združili z delom in to mi še danes omogoča preživetje. Ne bom sicer obogatel, a ne poznam bogataša, s katerim bi res želel zamenjati.
Z vzponom interneta pa je bilo vse težje preživeti kot svobodni novinar. Takrat sem svoje delo od novinarstva razširil na turizem – ki pa je bil v resnici avanturizem. Klub popotnikov Šeruga se je iz občasnega druženja in skupnih potovanj razvil v prijazno dodatno službo, pri kateri pa zelo pazim, da mi ne bi omejevala svobode in veselja do dela. Nekajkrat letno sem vozil po svojih stranskih poteh Afrike in Azije manjše skupine sorodnih duš, ki so hotele od sveta kaj več, kot le dober hotel in najboljše restavracije. Potovanja k ljudem rečem temu.
A potoval sem tudi za svojo dušo. Celo vse več in več, ponovno z motorjem. Po tri do štiri mesece, Afrika in Azija. Deset mesecev južna in severna Amerika. Pogosto z Romano, a ona je imela delo, kariero in družino tudi doma. Meni pa je rekla: pa najdi si že tiste svoje punce, saj vem, da nočeš biti sam … da, točno tako je bilo! In tako so se na zadnjih sedežih mojih motorjev pogosto izmenjevale mlade in prijetne sopotnice. Z blagoslovom moje lastne žene! Pa naj razume, kdor more … ah ja, lepo je bilo!
