Otroštvo Zvone

Kilometri življenja – 1. del

PASTIR POD GORJANCI – da, tako je bilo nekoč. In prav nič ni takrat kazalo, da bom nekoč postal svetovni popotnik.

Začelo se je pa pred 66 leti v vasici tam pod Gorjanci. Potovanja, potni list, daljne celine? Ha ha, a se kdo heca z mano? Lepo otroštvo, to že. Pa krave na paši, delo na njivah in travnikih, odličnjak v šoli na Otočcu, v zimskih večerih pa rožni venci za toplo pečjo … in kakšne hude škode mi vse to očitno ni postorilo, v redu poba sem. Tudi gimnazija v Novem mestu ni bila kakšna huda revolucija, za puberteto mladci s kmetov takrat še nismo vedeli.

Žlahta 1956
Leto 1957, moja prva fotografija. Desno v maminem naročju.

Leta 1974 pa je kmečki fantič prišel izpod Gorjancev v prestolnico in življenje se mu je nenadoma odprlo: ko bom velik, bom novinar – potoval bom in pisal reportaže o daljnih svetovih in čisto drugačnih ljudeh! V tistih letih čisto v redu socializma, ko pa je bil svet še nekaj zelo oddaljenega, smo si nadobudno mladi res tako predstavljali svoj novinarski poklic – a kako, za vraga, je menda le meni uspelo? To me pogosto sprašujejo in res ne vem odgovora.

Študij novinarstva? Priznam, še zdaj utrjujem snov v četrtem letniku, diplomiral nisem nikoli in še manj to kdaj koli pogrešal. So mi pa tista študentska leta ogromno dala: svobodo, nekaj luštnih sošolk, pogoste veselice do jutra v sobi študentskega doma, tu in tam celo kakšen povsem nepotreben izpit. Osnove marksizma, Osnove politične ekonomije, Obča sociologija … ha, novinarstvo? FSPN je bil rdeči faks, valilnica za kadre in sluge Zveze komunistov, jaz pa niti v partiji nikoli nisem bil … ne vem, če ne edini v generaciji s tovrstnim izvirnim grehom na sebi. Ker mi na kmetih smo hodili k maši in molili rožni venec – ni čudno torej, da sem v Ljubljano prišel nedolžen ko devica Marija, preden je spoznala Svetega duha.

Na Nilu v Egiptu, leto 1977
Na Nilu v Egiptu, leto 1977

V počitnicah po prvem letniku pa sem šel na prvo potovanje, avtoštop do Londona in prek Pariza domov je bil to. Nič pretresljivega, ampak en tak mali frajerček sem se pa sam sebi že zdel, to so navsezadnje le bili skoraj pol stoletja stari časi. Šele poletje kasneje, leta 1976, pa sem prvič občutil eksotiko. Maroko! In bil na meji z Alžirom spotoma prvič in zadnjič v zaporu. Osem kil hašiša v avtu, jaz pa avtostopar, ki v življenju še tobaka ni poskusil, kaj šele kaj bolj konkretnega. Res sem moral izgledati hudo nedolžen – ponovno! – da so mi verjeli in me po desetih dneh izpustili.

A o tisti turi in izkušnji sem napisal svojih prvih dvajset potopisnih strani. Brez upa na karkoli, mladič in popoln zelenec! Vendar so jih objavili v takratnem ITD-ju, Ilustrirani tednik Dela je bil to. Pomemben časopis. Objava pa v štirih nadaljevanjih.
Mater sem bil frajer! In zatem nikoli nič več ni bilo enako.

Jeseni 1976 pa sem dokončno ugotovil, da sem si študij novinarstva predstavljal precej drugače kot tovariši profesorji na faksu – pavziral sem drugi letnik in tako je bilo tudi prav. Pozno jeseni sem namreč odšel proti Indiji.

Pred tem pa sem moral kaj zaslužiti, od doma ni bilo kje jemati – in čemu bi? Za potovanja, ha ha?? Od mrtvih sem obudil zapuščeno foto temnico v enem od stranskih hodnikov FSPN-ja in cele noči delal takrat še črno-bele fotografije. Slikal sem šole, mularijo, po trideset njih v enem razredu, deset, dvajset in več razredov in to je bil v tistih letih dober biznis. Brez katerega tudi Zvoneta svetovnega popotnika ne bi bilo – od kje, s kakšnim in čigavim denarjem?

Na pot sem krenil s 360 dolarji in to je bila mala bogatija. Celo vlak sem si lahko privoščil: – Ljubljana – Instanbul – Teheran. In naprej prek Irana in Pakistana z avtobusi, čedalje bolj eksotični so postajali in na koncu so spominjali že skorajda na božična drevesca.

Na jugu Indije, 1977
Na jugu Indije, 1977

Indija je bila takrat še vedno paradiž za zapoznelo generacijo hipijev. Poceni hašiš iz Nepala je bila kot cviček za nas, Dolenjčke; napol zanemarjena bitja dolgih las so vedno znova polnila lončene pipice in jih delila s sorodnimi dušami. Dajal sem jih naprej v krogu sedečih.

– Hvala, ne kadim, sem vedno znova podal naprej.
– Kaj? Kako? Zakaj si pa potem prišel v Indijo?
I travel, potujem.
What the … travel? Potuješ? Kaj in zakaj že je to?
Popotništvo je bilo pred skoraj pol stoletja eksotična novotarija … zaradi novih dežel in ljudi greš po svetu, s fotoaparatom? Svašta …!

Iz Katmanduja do Ljubljane sem prišel štiri mesece kasneje in v čas prvih izpitov na faksu. Z zadnjimi 35 dolarji, na avtostop – ne, to pa tudi takrat ni bilo veliko. Menda edinokrat v življenju sem bil občasno konkretno lačen. In spotoma prav lepo shujšal, čeprav je bil končni učinek že precej koščen.

A vseeno razmišljam: kaj, če bi ob priliki ponovil to tisto pot? Pa magari z nekaj manj, recimo z dvajsetimi dolarji? Ker se bojim, da kljub lakoti celo do največjih kosti še vedno ne bi prišel!!